Zakaj vojaki odhajajo in zakaj ni novih
O dejanski problematiki Slovenije v vrstah Slovenske vojske in posledična nezainteresiranost za vojaški poklic ob 110.000 brezposelnih zaradi nizkih plač, odnosov, neurejenega statusa vojaka, nerazumnih izvršb... Za zaustavitev upadanja števila vojakov je potrebno takojšnje ukrepanje, saj ob nespremenjenih trendih lahko Slovenija ostane brez vojakov z mnogimi podčastniki in častniki. Slovenska vojska se počasi a vztrajno spreminja v tovarno s številčno upravo brez delavcev.
Pretekli teden je Ministrstvo za obrambo medijsko izpostavilo vedno večje zmanjševanje zanimanja za delo v Slovenski vojski z navajanjem nekaterih dejstev o zmanjševanju števila pripadnikov SV že dalj časa, nekaj zaradi upokojitev, dve tretjini odhajajočih pa si najde boljše službe. Na Generalštabu ugotavljajo, da zadnja tri leta upada interes za zaposlitev v SV. Zato vojska v svoje vrste vabi z več ukrepi, promocijo zanimivega poklica, denarno nagrado ob podpisu pogodbe.
V Sindikatu vojakov Slovenije želimo pojasniti svoje videnje in stališče o perečem problemu, ki ga vrh vojske in ministrstvo vedno bolj izpostavljata. Sam zapis ni nastal na podlagi znanstvenega pristopa, temveč na podlagi aktivnega opazovanja in razgovorov. Večina članov SVS je dolga leta v vojaški službi, veliko je tudi veteranov Vojne za Slovenije in o tem problemu smo oblikovali svoje stališče, ki ga želimo predstaviti širši javnosti.
Iz novic bode podatek, da na Generalštabu ugotavljajo, da je v zadnjih treh letih interesa za delo v SV manj. To ne drži, saj zanimanje za delo v SV upada že od leta 2003, ko smo prešli na popolnjevanje SV s poklicnimi pripadniki. Upadanje zanimanja za delo v SV ima vse lastnosti trenda in v njem ni nič novega. Tako je število vlog za zaposlitev od leta 2003, ko je bilo največje, konstantno upadalo do leta 2008. Takrat in leta 2009 je bilo število vlog za zaposlitev v porastu. Že leta 2010 pa je število vlog ponovno začelo upadati in doseglo dno leta 2013. Leta 2014 je bilo za kanček boljše, kot kažejo podatki Generalštaba, pa bo letošnje leto katastrofalno glede zaposlovanja novih pripadnikov in odhodov iz vojske. Glede let 2008 in 2009 je potrebno spomniti, da je začel veljati nov Zakon o službi v SV, ki je na papirju urejal marsikatero podrobnost iz posebnosti vojaškega življenja, prinašal pa je tudi nekaj dobrodošlih kompenzacij za napore in odrekanja pripadnikov. Če k temu prištejemo obsežno kampanjo "Pridruži se nam", ki se je v tem času izvajala (oglasi na radiu, TV, internetu, časopisih, promocijski materiali, obiski srednjih šol), lahko razumemo porast zanimanja v letih 2008 in 2009. Kljub vsemu navedenemu je odhajanje iz SV še naprej velik problem, ravno tako pa na drugi strani ni potrebnega zanimanja za prve zaposlitve v SV. Zakaj?
Po uvedbi poklicnega vojaka (velja za oba spola) je veliko število mladih ljudi izrazilo pripravljenost za zaposlitev v SV, vendar vsi ne izpolnjujejo pogojev za delo v vojski. Kriteriji za vstop v SV so dokaj strogi in v SVS menimo, da morajo takšni tudi ostati. Takoj po profesionalizaciji vojaškega poklica pa je zanimanje za SV usahnilo. Že od samega začetka vojaške plače niso stimulativne. Če k temu dodamo informacije, ki jih morebitni kandidati za delo v SV dobivajo od že zaposlenih sorodnikov, prijateljev ali znancev lahko zaključimo, zakaj zanimanje za delo v SV nenehno upada. Samo upadanje zanimanja za zaposlitve pa je posledica odhajanj iz vojske. Tisti, ki odhajajo so ključni tudi za vse tiste, ki ne želijo več priti v SV. Če odhajajoči vojaki povedo svoje razloge vsem svojim znancem, prijateljem in sorodnikom, potem se ti zagotovo ne bodo več želeli zaposliti v SV tudi ob predhodni izredno močni želji. SV zaman objavlja razpise za delovna mesta (nedavno za 17 mehanikov), ko pa morebitni zainteresirani kandidati že vnaprej vedo, da bodo lahko delali samo do 45. leta starosti. Ob tem poudarjamo, da sredstva, ki jih SV porabi na vojaka za usposabljanje za delo v SV (temeljno usposabljanje, preko 3.000 EUR), kakor tudi nagrado, ki jo vojaki prejmejo ob podpisu pogodbe, morajo vrniti ob predčasnem odhodu iz SV.
To se je zgodilo že marsikomu, zadnji primer iz preteklega tedna pa je bivši vojak, ki trenutno dela v Nemčiji, MORS pa od njega na sodišču zahteva 6.935,15 EUR, kot je razvidno iz priložene izvirne izvršbe, v povezavi spdoaj. Od njega MORS zahteva vračilo celotne nagrade, ki jo je prejel pred leti kot nagrado za podpis pogodbe in nekje polovico stroškov usposabljanja za vojaka, ki skupaj znese nekaj čez 3.000 EUR, torej mora vrniti okrog 2.000 EUR z obrestmi, sorazmeren del glede na trajanje njegove zaposlitve. Kot vojak SV ni zmogel preživljati dveh otrok in zato je odšel s trebuhom za kruhom po Evropi, sedaj pa bi naj dajal denar MORS-u, ko ima končno plačo, kot se spodobi. Zaradi takšnega delovanja SV pa je ponovno v finančnih težavah in skrbeh za preživetje svojih otrok. Vojak, ki želi ostati anonimen je zapustil SV lani in je svojo izkušnjo zaupal Planet-u TV, ki je bila predvajana v oddaji Danes 4. septembra med 18:50 minuto in 21:45 minuto, povezava na oddajo: O vrnitvi generalmajorja in izvršbah bivših vojakov Pridemo do situacije, ko nam ljudje odhajajo, novi pa ne želijo priti zaradi izkušenj teh, ki so zapustili SV. Kaj je torej narobe?
V SVS menimo, da so razlogi za odhode povsem logični in razumljivi. Pripadniki najdejo boljše plačane službe in odidejo, kot tudi omenjajo mediji na podlagi dobljenih podatkov od ministrstva in vojske. Če se zadržimo pri tem argumentu, bomo ugotovili, da to povsem drži. Za njih ni več nadur, dodatkov, napredovanj v činih, napredovanj v nazivih, nagrad itd. Ponovno spomnimo, da Zakon o službi v SV predvideva subvencijo plačila vrtca za otroke pripadnikov SV. Do danes niti en pripadnik SV ni dobil niti enega centa za otroka v vrtcu, pa je od sprejetja tega zakona minilo že skoraj 10 let. SVS je za uveljavitev zakona celo sprožil kolektivni spor, a neuspešno, ker to ni pravica iz kolektivne pogodbe. Močan udarec plačam je bil nov Zakon o sistemu plač v avnem sektorju, ki je spremenil dodatek za stalnost v 0,33% za leto dela. Če pogledamo veljavni Zakon o obrambi, pa tam še zmeraj piše, da ta dodatek znaša 0,5%. Tukaj tudi mi ne razumemo, kateri zakon je lex specialis, kateri je področni zakon za obrambni sistem, enkrat obrambni in drugič javno uslužbenski, kot državi odgovarja in obakrat v škodo pripadnikom SV. Uvedene so bile tudi varovane plače, z utemeljitvijo, da nihče ne bo imel manjše plače, kot jo je imel pred sprejemom novega zakona. Prišel pa je Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je najprej ukinil varovane plače, nato pa še znižal plače, in skoraj neverjetno, s strinjanjem socialnih partnerjev. Če bi vprašali tiste z varovanimi plačami, se s tem zagotovo ne bi strinjal niti eden. Nekateri sindikati se s tem niso strinjali, med njimi tudi SVS. Le kdo bi vztrajal pri delodajalcu, ki mu vztrajno niža prejemke in ogroža socialno varnost družine, drugje pa bi za manj naporov in odrekanj dobil več? Saj je lepo gledati očeta ali mater kako odhaja na enomesečno vajo v Nemčijo, vendar bi ju vsi raje videli doma, sploh če se domov vrneta z 200 ur prerazporejenega delovnega časa, plača nič večja, položnice pa enake. Po podatkih MNZ, dosegljivih v povezavi spodaj (na navedenem speltnem mestu kot viru podatkov so jih na MNZ izbrisali), je povprečna neto plača policista s peto stopnjo izobrazbe januarja 2013 znašala 1.076 evrov, povprečna neto plača carinikov je bila 1.057 evrov, vojakov pa le 766 evrov in paznikov 976 evrov. Kako to razložiti in utemeljiti vojakom? Še posebej ob dejstvu, da imajo vsi našteti poklici isti 21 osnovni plačni razred. Menimo, da so ti podatki dokaj konkretni in zgovorno pojasnijo, zakaj vojaki odhajajo in zakaj ne pridejo novi.
Leta 2009 je bil ustanovljen Sindikat vojakov Slovenije. Čeprav so sindikati že prej opozarjali na nepravilnosti v obrambnem sistemu, niso naredili preboja v javnost. Novoustanovljeni sindikat je nastal med pripadniki iz želje po izboljšanju stanja ter probleme že na začetku izpostavil v medijih in tudi vsem pristojnim institucijam podal prijave. Seveda je predvsem predsednik SVS doživel in preživel vsa možna ustrahovanja in šikaniranja, ki jih je bil deležen. Ne želimo pogrevati starih zadev, vendar je dobro spomniti, da se je delovanje sindikata onemogočalo dnevno z vsemi sredstvi, predsednik pa je bil deležen več disciplinskih obravnav in kazenskih pregonov, ki se do danes niso zaključili in kot kaže tega namena tudi ni. Namen je očitno bil ustrahovanje pripadnikov SV preko medijev, saj so vsi poročali o »bitkah vojaškega sindikata in njegovega predsednika«. Tudi na prvih straneh se je poročalo o tem, kako je vojaški sindikalist izgubil službo zaradi sindikalnega delovanja, ostali sindikati so v strahu le spremljali dogajanje. Predsedniku SVS je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (pogojno). Eden bivših načelnikov GŠSV je proti njemu podal tudi kazensko ovadbo in v kazenskem postopku zatrjeval, da je predsednik SVS kriv, da ga je minister za obrambo zamenjal in, da je to unikum vseh vojska sveta. Predsednik in sindikat sta preživela, dokazala trdno voljo do zagotavljanja zakonitega stanja, v sindikat pa se posledično dnevno včlanjujejo novi člani vse do danes, tudi zaradi kontinuitete kvalitetnega delovanja. Povsem možno je torej, da je tudi SVS s svojim delovanjem prispeval k realnejšemu prikazovanju odnosov in stanja na delovnopravnem področju v SV, kar pa seveda ni dobro za pridobivanje novih kadrov, saj odgovorni kljub vsem javnim apelom doslej še niso storili nič za izboljšanje stanja, ki pa seveda ni vzpodbudno za nove zaposlitve.
Naslednja ključna zadeva je omejitev dela vojakom v vojski le do 45. leta starosti. Če je ljudem, že kot kandidatom povedano, da bodo po 45. letu brez službe, je njihova racionalna reakcija ta, da vojaško službo jemljejo kot kratkoročno avanturo in nadomestno zaposlitev, dokler ne najdejo trajnejše. Povsem odveč se je čuditi predčasnim odhodom, ko pa se ljudje odločajo povsem razumljivo. Seveda je bolje oditi čimprej, ko je človek še zanimiv morebitnim delodajalcem, kot pa iskati novo službo, kot zgaran in utrujen vojak pri 45. letih, v mnogih primerih tudi kot delovni invalid. 45 let je starost, ki jo lahko štejemo za težje zaposljivo kategorijo delavcev. Seveda se v sindikatu čudimo najprej omejevalnemu členu, nato pa neodzivnosti oblasti na probleme, ki šele prihajajo. Čeprav že vsaj zadnjih 5 let poslušamo, kako je treba celovito pristopiti k temu problemu, pa nekih rešitev ni. Če že razumemo, da 45. letni človek ne bi zlahka obvladal nalog pehotnega izvidnika ali dela v enoti za specialno delovanje, pa nam ni jasno, zakaj ne bi mogel nadaljevati z delom po tem rojstnem dnevu kot npr. logistik, orožar, skladiščnik, vezist, radarist itd.
Tukaj naj omenimo tudi pismo, ki ga izvirnega prilagamo (v povezavi spodaj) in so ga pred nekaj dnevi anonimneži poslali ministrici za obrambo, državnemu sekretarju na MORS, načelniku GŠSV, glavnemu inšpektorju za obrambo, generalnemu direktorju OVS in predsedniku SVS. Zanimivo je dejstvo, da so ga od vseh sindikatov poslali samo v SVS. V njem načenjajo problematiko pripadnikov, ki se bližajo 45. letu in po njihovem mnenju neenakovredno obravnavo ter prednostno reševanje posameznikov s postavljanjem na delovna mesta vojaških uslužbencev na podlagi osebnih zvez. V SVS smo žalostni zaradi anonimnega pristopa. Žalostni smo predvsem iz dveh razlogov. Prvi je ta, ker ne bodo dobili nikakršnega odgovora, saj se na anonimna pisma običajno ne odgovarja. Drugi pa je ta, ker razkriva stanje na področju zaupanja vojakov v svoje nadrejene in strahu pred posledicami, saj se mnogi ne upajo odkrito in iskreno pogovarjati. To za zdravo vojsko, kjer prevladujejo domoljubje, pogum, čast, tovarištvo, lojalnost in predanost, predvsem pa iskreno komuniciranje med nadrejenimi in podrejeni, ni najbolj vzpodbudno. Področje medčloveških odnosov pa je ravno drugi dejavnik, ki po našem prepričanju zraven plač bistveno vpliva na odhode pripadnikov iz SV in upadanje zanimanja za delo v SV. Tudi o tem v SVS neprenehoma opozarjamo tako odgovorne v SV, na MORS, vladi RS, poslanske skupine, vrhovnega poveljnika, kakor tudi druge pristojne institucije v RS. Kljub izdanemu načelnemu mnenju številka 179 o koruptivnem nadziranju zakonitosti delovanja v SV s strani Komisije za preprečevanje korupcije (v povezavi spodaj), in kljub ugotovitvam varuha človekovih pravic v letnih poročilih o posamičnih primerih v SV, kot vzorčni primer št. XY o mobingu na delovnem mestu, v povezavi spodaj, se stanje ni spremenilo. Vojaki se že več kot 20 let srečujejo z netransparentnim kadrovanjem, nepreglednim napredovanjem posameznikov, neznanimi merili in standardi za napredovanja ter napotitve na vojaška izobraževanja itd. Nikoli ni bilo jasno, kaj je potrebno, da bi pripadniki napredovali. In medtem ko so nekateri bili ali so še petnajst ali več let v enem činu, so nekateri v enakem obdobju napredovali za 2, 3 ali več činov. To ljudi ne more pustiti ravnodušnih, ampak pride čas, ko tega več ne zdržijo in grejo raje drugam. V vojskah z večletno tradicijo, ki delujejo transparentno, vsak vojak ve pod kakšnimi pogoji lahko postane general, v SV to ni možno niti teoretično oz. se sploh ne ve kdaj in na kakšen način bi se kaj takšnega lahko zgodilo.
Iz vsega opisanega sledi logičen zaključek in rešitev problema pomanjkanja kadrov, predvsem vojakov. Če ne želimo, da bi najboljši izurjeni vojaki zapuščali vojsko in s tem dajali negativen signal morebitnim kandidatom in če si odgovorni ne želijo, da bi sindikati opozarjali na nepravilnosti in s tem dnevno povečevali članstvo, je potrebno zelo malo. Kratkoročno je potrebno začeti izvajati obstoječo zakonodajo in ne neupravičeno (nezakonito) jemati pripadnikom SV še tistega malo, kar imajo oz. jim po veljavnih predpisih pripada. Potrebno je poskrbeti za osnovno in varno delovno opremo vojakov. S tem se predvsem kratkoročno utiša sindikate in zadovolji posameznike. Tako sindikati v javnosti več ne bodo mogli opozarjati na raztrgane škornje in stokati o mizernih plačah, saj bi vojaki v uniformah (enotnih) izgledali vojakom primerno, plače pa bi bile primerljive s prej omenjenimi poklicnimi skupinami. Tudi vojaki svojim sorodnikom in prijateljem ne bi več poročali o svojem slabem počutju v SV. Vse to politična oblast z visokimi državnimi uradniki zmore že danes oz. so vsi odgovorni tudi dolžni tako (zakonito) ravnati.
Tisto, kar je potrebno narediti takoj, posledice pa bodo dolgoročno blagodejno učinkovale, čeprav bodo odgovorni zatrjevali, da je to nemogoče ali pa vsaj zelo težko, je naslednje:
Seveda je še veliko orodij za izboljševanja stanja na področju popolnjevanja SV, vendar je potrebna politična volja za spremembo na bolje. Če ob današnjih pogojih general ne more preživljati svoje družine, le kako jo bo vojak. Tarnanje v medijih, kako nam vojaki uhajajo, novi pa si ne želijo priti, ne bo izboljšalo stanja, prej ga bo poslabšalo. V SVS imamo rešitve, vemo kako pripadniki čutijo, vemo kakšen odnos si želijo in si ga tudi zaslužijo, a nas MORS in SV glede večine zadev ne poslušata, kot ostalih sindikatov ne.
Slovenski vojaki in tisti, ki so v teh časih to pripravljeni postati, si zaslužijo le najboljše. Danes smo še daleč od tega!
Pretekli teden je Ministrstvo za obrambo medijsko izpostavilo vedno večje zmanjševanje zanimanja za delo v Slovenski vojski z navajanjem nekaterih dejstev o zmanjševanju števila pripadnikov SV že dalj časa, nekaj zaradi upokojitev, dve tretjini odhajajočih pa si najde boljše službe. Na Generalštabu ugotavljajo, da zadnja tri leta upada interes za zaposlitev v SV. Zato vojska v svoje vrste vabi z več ukrepi, promocijo zanimivega poklica, denarno nagrado ob podpisu pogodbe.
V Sindikatu vojakov Slovenije želimo pojasniti svoje videnje in stališče o perečem problemu, ki ga vrh vojske in ministrstvo vedno bolj izpostavljata. Sam zapis ni nastal na podlagi znanstvenega pristopa, temveč na podlagi aktivnega opazovanja in razgovorov. Večina članov SVS je dolga leta v vojaški službi, veliko je tudi veteranov Vojne za Slovenije in o tem problemu smo oblikovali svoje stališče, ki ga želimo predstaviti širši javnosti.
Iz novic bode podatek, da na Generalštabu ugotavljajo, da je v zadnjih treh letih interesa za delo v SV manj. To ne drži, saj zanimanje za delo v SV upada že od leta 2003, ko smo prešli na popolnjevanje SV s poklicnimi pripadniki. Upadanje zanimanja za delo v SV ima vse lastnosti trenda in v njem ni nič novega. Tako je število vlog za zaposlitev od leta 2003, ko je bilo največje, konstantno upadalo do leta 2008. Takrat in leta 2009 je bilo število vlog za zaposlitev v porastu. Že leta 2010 pa je število vlog ponovno začelo upadati in doseglo dno leta 2013. Leta 2014 je bilo za kanček boljše, kot kažejo podatki Generalštaba, pa bo letošnje leto katastrofalno glede zaposlovanja novih pripadnikov in odhodov iz vojske. Glede let 2008 in 2009 je potrebno spomniti, da je začel veljati nov Zakon o službi v SV, ki je na papirju urejal marsikatero podrobnost iz posebnosti vojaškega življenja, prinašal pa je tudi nekaj dobrodošlih kompenzacij za napore in odrekanja pripadnikov. Če k temu prištejemo obsežno kampanjo "Pridruži se nam", ki se je v tem času izvajala (oglasi na radiu, TV, internetu, časopisih, promocijski materiali, obiski srednjih šol), lahko razumemo porast zanimanja v letih 2008 in 2009. Kljub vsemu navedenemu je odhajanje iz SV še naprej velik problem, ravno tako pa na drugi strani ni potrebnega zanimanja za prve zaposlitve v SV. Zakaj?
Po uvedbi poklicnega vojaka (velja za oba spola) je veliko število mladih ljudi izrazilo pripravljenost za zaposlitev v SV, vendar vsi ne izpolnjujejo pogojev za delo v vojski. Kriteriji za vstop v SV so dokaj strogi in v SVS menimo, da morajo takšni tudi ostati. Takoj po profesionalizaciji vojaškega poklica pa je zanimanje za SV usahnilo. Že od samega začetka vojaške plače niso stimulativne. Če k temu dodamo informacije, ki jih morebitni kandidati za delo v SV dobivajo od že zaposlenih sorodnikov, prijateljev ali znancev lahko zaključimo, zakaj zanimanje za delo v SV nenehno upada. Samo upadanje zanimanja za zaposlitve pa je posledica odhajanj iz vojske. Tisti, ki odhajajo so ključni tudi za vse tiste, ki ne želijo več priti v SV. Če odhajajoči vojaki povedo svoje razloge vsem svojim znancem, prijateljem in sorodnikom, potem se ti zagotovo ne bodo več želeli zaposliti v SV tudi ob predhodni izredno močni želji. SV zaman objavlja razpise za delovna mesta (nedavno za 17 mehanikov), ko pa morebitni zainteresirani kandidati že vnaprej vedo, da bodo lahko delali samo do 45. leta starosti. Ob tem poudarjamo, da sredstva, ki jih SV porabi na vojaka za usposabljanje za delo v SV (temeljno usposabljanje, preko 3.000 EUR), kakor tudi nagrado, ki jo vojaki prejmejo ob podpisu pogodbe, morajo vrniti ob predčasnem odhodu iz SV.
To se je zgodilo že marsikomu, zadnji primer iz preteklega tedna pa je bivši vojak, ki trenutno dela v Nemčiji, MORS pa od njega na sodišču zahteva 6.935,15 EUR, kot je razvidno iz priložene izvirne izvršbe, v povezavi spdoaj. Od njega MORS zahteva vračilo celotne nagrade, ki jo je prejel pred leti kot nagrado za podpis pogodbe in nekje polovico stroškov usposabljanja za vojaka, ki skupaj znese nekaj čez 3.000 EUR, torej mora vrniti okrog 2.000 EUR z obrestmi, sorazmeren del glede na trajanje njegove zaposlitve. Kot vojak SV ni zmogel preživljati dveh otrok in zato je odšel s trebuhom za kruhom po Evropi, sedaj pa bi naj dajal denar MORS-u, ko ima končno plačo, kot se spodobi. Zaradi takšnega delovanja SV pa je ponovno v finančnih težavah in skrbeh za preživetje svojih otrok. Vojak, ki želi ostati anonimen je zapustil SV lani in je svojo izkušnjo zaupal Planet-u TV, ki je bila predvajana v oddaji Danes 4. septembra med 18:50 minuto in 21:45 minuto, povezava na oddajo: O vrnitvi generalmajorja in izvršbah bivših vojakov Pridemo do situacije, ko nam ljudje odhajajo, novi pa ne želijo priti zaradi izkušenj teh, ki so zapustili SV. Kaj je torej narobe?
V SVS menimo, da so razlogi za odhode povsem logični in razumljivi. Pripadniki najdejo boljše plačane službe in odidejo, kot tudi omenjajo mediji na podlagi dobljenih podatkov od ministrstva in vojske. Če se zadržimo pri tem argumentu, bomo ugotovili, da to povsem drži. Za njih ni več nadur, dodatkov, napredovanj v činih, napredovanj v nazivih, nagrad itd. Ponovno spomnimo, da Zakon o službi v SV predvideva subvencijo plačila vrtca za otroke pripadnikov SV. Do danes niti en pripadnik SV ni dobil niti enega centa za otroka v vrtcu, pa je od sprejetja tega zakona minilo že skoraj 10 let. SVS je za uveljavitev zakona celo sprožil kolektivni spor, a neuspešno, ker to ni pravica iz kolektivne pogodbe. Močan udarec plačam je bil nov Zakon o sistemu plač v avnem sektorju, ki je spremenil dodatek za stalnost v 0,33% za leto dela. Če pogledamo veljavni Zakon o obrambi, pa tam še zmeraj piše, da ta dodatek znaša 0,5%. Tukaj tudi mi ne razumemo, kateri zakon je lex specialis, kateri je področni zakon za obrambni sistem, enkrat obrambni in drugič javno uslužbenski, kot državi odgovarja in obakrat v škodo pripadnikom SV. Uvedene so bile tudi varovane plače, z utemeljitvijo, da nihče ne bo imel manjše plače, kot jo je imel pred sprejemom novega zakona. Prišel pa je Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je najprej ukinil varovane plače, nato pa še znižal plače, in skoraj neverjetno, s strinjanjem socialnih partnerjev. Če bi vprašali tiste z varovanimi plačami, se s tem zagotovo ne bi strinjal niti eden. Nekateri sindikati se s tem niso strinjali, med njimi tudi SVS. Le kdo bi vztrajal pri delodajalcu, ki mu vztrajno niža prejemke in ogroža socialno varnost družine, drugje pa bi za manj naporov in odrekanj dobil več? Saj je lepo gledati očeta ali mater kako odhaja na enomesečno vajo v Nemčijo, vendar bi ju vsi raje videli doma, sploh če se domov vrneta z 200 ur prerazporejenega delovnega časa, plača nič večja, položnice pa enake. Po podatkih MNZ, dosegljivih v povezavi spodaj (na navedenem speltnem mestu kot viru podatkov so jih na MNZ izbrisali), je povprečna neto plača policista s peto stopnjo izobrazbe januarja 2013 znašala 1.076 evrov, povprečna neto plača carinikov je bila 1.057 evrov, vojakov pa le 766 evrov in paznikov 976 evrov. Kako to razložiti in utemeljiti vojakom? Še posebej ob dejstvu, da imajo vsi našteti poklici isti 21 osnovni plačni razred. Menimo, da so ti podatki dokaj konkretni in zgovorno pojasnijo, zakaj vojaki odhajajo in zakaj ne pridejo novi.
Leta 2009 je bil ustanovljen Sindikat vojakov Slovenije. Čeprav so sindikati že prej opozarjali na nepravilnosti v obrambnem sistemu, niso naredili preboja v javnost. Novoustanovljeni sindikat je nastal med pripadniki iz želje po izboljšanju stanja ter probleme že na začetku izpostavil v medijih in tudi vsem pristojnim institucijam podal prijave. Seveda je predvsem predsednik SVS doživel in preživel vsa možna ustrahovanja in šikaniranja, ki jih je bil deležen. Ne želimo pogrevati starih zadev, vendar je dobro spomniti, da se je delovanje sindikata onemogočalo dnevno z vsemi sredstvi, predsednik pa je bil deležen več disciplinskih obravnav in kazenskih pregonov, ki se do danes niso zaključili in kot kaže tega namena tudi ni. Namen je očitno bil ustrahovanje pripadnikov SV preko medijev, saj so vsi poročali o »bitkah vojaškega sindikata in njegovega predsednika«. Tudi na prvih straneh se je poročalo o tem, kako je vojaški sindikalist izgubil službo zaradi sindikalnega delovanja, ostali sindikati so v strahu le spremljali dogajanje. Predsedniku SVS je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (pogojno). Eden bivših načelnikov GŠSV je proti njemu podal tudi kazensko ovadbo in v kazenskem postopku zatrjeval, da je predsednik SVS kriv, da ga je minister za obrambo zamenjal in, da je to unikum vseh vojska sveta. Predsednik in sindikat sta preživela, dokazala trdno voljo do zagotavljanja zakonitega stanja, v sindikat pa se posledično dnevno včlanjujejo novi člani vse do danes, tudi zaradi kontinuitete kvalitetnega delovanja. Povsem možno je torej, da je tudi SVS s svojim delovanjem prispeval k realnejšemu prikazovanju odnosov in stanja na delovnopravnem področju v SV, kar pa seveda ni dobro za pridobivanje novih kadrov, saj odgovorni kljub vsem javnim apelom doslej še niso storili nič za izboljšanje stanja, ki pa seveda ni vzpodbudno za nove zaposlitve.
Naslednja ključna zadeva je omejitev dela vojakom v vojski le do 45. leta starosti. Če je ljudem, že kot kandidatom povedano, da bodo po 45. letu brez službe, je njihova racionalna reakcija ta, da vojaško službo jemljejo kot kratkoročno avanturo in nadomestno zaposlitev, dokler ne najdejo trajnejše. Povsem odveč se je čuditi predčasnim odhodom, ko pa se ljudje odločajo povsem razumljivo. Seveda je bolje oditi čimprej, ko je človek še zanimiv morebitnim delodajalcem, kot pa iskati novo službo, kot zgaran in utrujen vojak pri 45. letih, v mnogih primerih tudi kot delovni invalid. 45 let je starost, ki jo lahko štejemo za težje zaposljivo kategorijo delavcev. Seveda se v sindikatu čudimo najprej omejevalnemu členu, nato pa neodzivnosti oblasti na probleme, ki šele prihajajo. Čeprav že vsaj zadnjih 5 let poslušamo, kako je treba celovito pristopiti k temu problemu, pa nekih rešitev ni. Če že razumemo, da 45. letni človek ne bi zlahka obvladal nalog pehotnega izvidnika ali dela v enoti za specialno delovanje, pa nam ni jasno, zakaj ne bi mogel nadaljevati z delom po tem rojstnem dnevu kot npr. logistik, orožar, skladiščnik, vezist, radarist itd.
Tukaj naj omenimo tudi pismo, ki ga izvirnega prilagamo (v povezavi spodaj) in so ga pred nekaj dnevi anonimneži poslali ministrici za obrambo, državnemu sekretarju na MORS, načelniku GŠSV, glavnemu inšpektorju za obrambo, generalnemu direktorju OVS in predsedniku SVS. Zanimivo je dejstvo, da so ga od vseh sindikatov poslali samo v SVS. V njem načenjajo problematiko pripadnikov, ki se bližajo 45. letu in po njihovem mnenju neenakovredno obravnavo ter prednostno reševanje posameznikov s postavljanjem na delovna mesta vojaških uslužbencev na podlagi osebnih zvez. V SVS smo žalostni zaradi anonimnega pristopa. Žalostni smo predvsem iz dveh razlogov. Prvi je ta, ker ne bodo dobili nikakršnega odgovora, saj se na anonimna pisma običajno ne odgovarja. Drugi pa je ta, ker razkriva stanje na področju zaupanja vojakov v svoje nadrejene in strahu pred posledicami, saj se mnogi ne upajo odkrito in iskreno pogovarjati. To za zdravo vojsko, kjer prevladujejo domoljubje, pogum, čast, tovarištvo, lojalnost in predanost, predvsem pa iskreno komuniciranje med nadrejenimi in podrejeni, ni najbolj vzpodbudno. Področje medčloveških odnosov pa je ravno drugi dejavnik, ki po našem prepričanju zraven plač bistveno vpliva na odhode pripadnikov iz SV in upadanje zanimanja za delo v SV. Tudi o tem v SVS neprenehoma opozarjamo tako odgovorne v SV, na MORS, vladi RS, poslanske skupine, vrhovnega poveljnika, kakor tudi druge pristojne institucije v RS. Kljub izdanemu načelnemu mnenju številka 179 o koruptivnem nadziranju zakonitosti delovanja v SV s strani Komisije za preprečevanje korupcije (v povezavi spodaj), in kljub ugotovitvam varuha človekovih pravic v letnih poročilih o posamičnih primerih v SV, kot vzorčni primer št. XY o mobingu na delovnem mestu, v povezavi spodaj, se stanje ni spremenilo. Vojaki se že več kot 20 let srečujejo z netransparentnim kadrovanjem, nepreglednim napredovanjem posameznikov, neznanimi merili in standardi za napredovanja ter napotitve na vojaška izobraževanja itd. Nikoli ni bilo jasno, kaj je potrebno, da bi pripadniki napredovali. In medtem ko so nekateri bili ali so še petnajst ali več let v enem činu, so nekateri v enakem obdobju napredovali za 2, 3 ali več činov. To ljudi ne more pustiti ravnodušnih, ampak pride čas, ko tega več ne zdržijo in grejo raje drugam. V vojskah z večletno tradicijo, ki delujejo transparentno, vsak vojak ve pod kakšnimi pogoji lahko postane general, v SV to ni možno niti teoretično oz. se sploh ne ve kdaj in na kakšen način bi se kaj takšnega lahko zgodilo.
Iz vsega opisanega sledi logičen zaključek in rešitev problema pomanjkanja kadrov, predvsem vojakov. Če ne želimo, da bi najboljši izurjeni vojaki zapuščali vojsko in s tem dajali negativen signal morebitnim kandidatom in če si odgovorni ne želijo, da bi sindikati opozarjali na nepravilnosti in s tem dnevno povečevali članstvo, je potrebno zelo malo. Kratkoročno je potrebno začeti izvajati obstoječo zakonodajo in ne neupravičeno (nezakonito) jemati pripadnikom SV še tistega malo, kar imajo oz. jim po veljavnih predpisih pripada. Potrebno je poskrbeti za osnovno in varno delovno opremo vojakov. S tem se predvsem kratkoročno utiša sindikate in zadovolji posameznike. Tako sindikati v javnosti več ne bodo mogli opozarjati na raztrgane škornje in stokati o mizernih plačah, saj bi vojaki v uniformah (enotnih) izgledali vojakom primerno, plače pa bi bile primerljive s prej omenjenimi poklicnimi skupinami. Tudi vojaki svojim sorodnikom in prijateljem ne bi več poročali o svojem slabem počutju v SV. Vse to politična oblast z visokimi državnimi uradniki zmore že danes oz. so vsi odgovorni tudi dolžni tako (zakonito) ravnati.
Tisto, kar je potrebno narediti takoj, posledice pa bodo dolgoročno blagodejno učinkovale, čeprav bodo odgovorni zatrjevali, da je to nemogoče ali pa vsaj zelo težko, je naslednje:
- Večnazivnost delovnih mest. Večina delovnih mest v javnem sektorju se lahko opravlja v več nazivih. Povsem nerazumljivo je, da tega v SV ni, bilo pa bi najbolj upravičeno in zaželeno. Ne razumemo, zakaj se npr. dolžnost oddelčnega strelca ne more opravljati v dveh ali treh nazivih. Tako bi lahko vojak na isti dolžnosti napredoval od vojaka do desetnika, kar bi seveda pomenilo, da je kot desetnik zelo izkušen dolgoletni strelec, ki je vzor mlajšim strelcem. Tudi dolžnost poveljnika voda bi se lahko opravljala v vsaj dveh nazivih, ne pa da imamo poročnike na začetnih dolžnostih že toliko časa, da bi že dolgo morali biti stotniki.
- Ukinitev pogoja opravljanja višje dolžnosti od osebnega čina za napredovanje v višji čin. Pogoj, ki je pravo gojišče koruptivnega oz. nepotističnega razporejanja kadrov. Nerazumljiv in neumen pogoj za napredovanje, ki je marsikaterega odličnega vojaka napodil iz SV. Kako drugače razumeti dejstvo, da je pripadniku zaupana dolžnost in dana plača za to dolžnost, čeprav nima niti potrebnih niti priznanih vojaških kompetenc za opravljanje te dolžnosti, če razumemo čin kot stopnjo dosežene strokovnosti in uspeha pri delu z ljudmi v preteklosti. Veliko pripadnikov je tako leteče napredovalo, saj so po pridobitvi čina znova in znova bili takoj postavljeni na višjo dolžnost, drugi pa so lahko samo čakali, kdaj jih bo doletela takšna usoda. Takšen pogoj ubija vsakršno motivacijo pripadnikom, saj ne bodo napredovali, dokler se jih nadrejeni ne usmilijo in predlagajo za višjo dolžnost.
- Javni uslužbenci. Politične sile v RS se morajo odločiti ali bodo pripadniki vojske še naprej javni uslužbenci, ali bodo izvzeti. Če bodo pripadniki SV še naprej javni uslužbenci, potem morajo tudi za njih veljati ista delovnopravna zakonodaja. Vse kar imamo od "lex specialis" je slabša obravnava, čeprav ko je bil Zakon o obrambi pisan, sigurno ni bilo mišljeno, da bodo vojaki na slabšem od civilnih javnih uslužbencev. Kvečjemu obratno. Zakonodaja pa se za pripadnike SV zmeraj tolmači v njihovo škodo. Spomnimo: dodatek za stalnost je v ZObr predviden kot 0,5%, vendar ga je povozil ZSPJS, ki je predpisal 0,33%. Ko pa se tolmači prisotnost na delovnem mestu, se uporablja ZObr, ki govori o pripravljenosti na delovnem mestu ali določenem kraju, ZSPJS pa tega sploh ne pozna in opredeljuje samo pripravljenost na domu. Če pa se pripadniki SV izvzamejo iz sistema javnih uslužbencev, pa se vse obremenitve, napori in odrekanja lahko ponovno ovrednotijo v pravem "lex specialis", ki bo tudi resnično veljal in se izvajal za pripadnike SV ter ga ne bi mogla spreminjati in prilagajati vsaka trenutna oblast brez dvotretjinske podpore Državnega zbora.
- Odnosi v SV. Slovenski vojaki si zaslužijo odlične poveljnike. Odličnost je zraven strokovnosti izražena predvsem v skrbi za svoje podrejene. SV se večkrat ozira po zahodnih zaveznikih in včasih nekritično vnaša vse vsebine, ki jih je nekdo nekje slučajno videl, v delovanje SV. Večkrat je to imelo slabe posledice za vojaka. Težko je pričakovati npr., da se bodo slovenski vojaki povsem prilagodili ameriškim zahtevam za bojevnika, ko pa niso niti enako obravnavani in preskrbljeni. Ena od stvari, ki jo v ameriški vojski že kar nekaj časa izvajajo in jo v SVS nestrpno pričakujemo je model 360 stopinjskega ocenjevanja. Do sedaj lahko trdimo, da je službena ocena v SV, razen strelske usposobljenosti in ocene gibalnih sposobnosti, višina priljubljenosti podrejenega pri nadrejenem in nikakor ne odraža celotnega spektra delovanja nekega pripadnika. V ameriški vojski je ocena pripadnika sestavljena iz ocene nadrejenega, njegovih tovarišev in njegovih podrejenih (če jih ima). Tudi samega sebe ocenjujejo, nato pa se vse ocene primerjajo in se pride do končne ocene. Menimo, da je to pravi način ocenjevanja dela, saj vsebuje oceno in videnje vseh akterjev, ki so vključeni v delovni proces posameznika. Prav tako menimo, da je to edini način, da se SV s poveljniških položajev reši vseh tistih, ki uničujejo bojno moralo pri svojih podrejenih, saj kljub temu, da so mogoče všeč svojim nadrejenim, takšni ljudje s svojimi podrejenimi, ki jih ne marajo, ne bodo mogli izvrševati zadanih nalog, s tem pa bodo zraven naloge predvsem ogrožali varnost in življenja svojih ljudi. Prepričani smo, da bi takšnemu načinu ocenjevanja nasprotovali ravno takšni.
Seveda je še veliko orodij za izboljševanja stanja na področju popolnjevanja SV, vendar je potrebna politična volja za spremembo na bolje. Če ob današnjih pogojih general ne more preživljati svoje družine, le kako jo bo vojak. Tarnanje v medijih, kako nam vojaki uhajajo, novi pa si ne želijo priti, ne bo izboljšalo stanja, prej ga bo poslabšalo. V SVS imamo rešitve, vemo kako pripadniki čutijo, vemo kakšen odnos si želijo in si ga tudi zaslužijo, a nas MORS in SV glede večine zadev ne poslušata, kot ostalih sindikatov ne.
Slovenski vojaki in tisti, ki so v teh časih to pripravljeni postati, si zaslužijo le najboljše. Danes smo še daleč od tega!
info@sindikatvojakov.si
na vrh